KAJ POMENI, KO SE IMA ŽENSKA RADA

V poplavi sporočil in popularnosti področja osebnostne rasti, ste stavek “imej se rada” najbrž zasledile že neštetokrat. Ampak, če smo iskrene s sabo, ko prvič slišimo nekaj takega, v resnici ne vemo točno, kaj to pomeni.

Življenje pa ne prizanaša, oziroma ne dovoli, da bi ljudje predolgo ostajali v coni udobja. Zato nam vedno prinaša nove izzive z namenom, da ljudje vstopimo v modrost in zavedanje. Najsi bo to ločitev, bolezen ali kakršnakoli druga oblika osebnega pekla, v katerem se znajdemo, vsaka od nas enkrat pride do točke, ko mora začeti osebnostno rasti.

Ko smo soočene z izgubo vsega, kar nam je sveto, nam na srečo še vedno ostane možnost, da vstopimo v ljubezen do sebe ter v svojo moč, ki smo jo tako dolgo predajale drugim zavoljo ljubega miru. Takrat začnemo spoznavati svoje potenciale in resnično sebe.

KAKO SE ŽENSKE RAZVIJAMO?

Kulture, ki častijo Boginjo, torej ženski aspekt stvarstva, poznajo prehod ženske skozi 3 faze v njenem življenju. Trije ženski arhetipi, ki si sledijo od rojstva do smrti ženske so: Dekle, Mama in Modra starka.

Prehod iz dekleta v mamo zaznamuje prevzemanje odgovornosti zase in za svoje otroke. V obdobju dekleta smo namreč še nedolžne in naivne, lahko nas je zapeljati, še lažje zlorabiti. Zdrava mama pa ni nemočno bitje, ki se podreja - ne svojemu moškemu, še manj pa pričakovanjem družbe. Ne poskuša se stlačiti v okvirje, ki so jih pripravili zanjo. Zaveda se svoje moči in odgovornosti in zavaruje svoje potomce. Svojih otrok ne žrtvuje, da bi ohranila odnos ali idejo popolne družine. Po žilah ji teče divja kri in zaveda se, da je lahko nevarna, če jo kdo napade.

Ko se ženska resnično nauči imeti rada, samo sebe posede na prestol svojega življenja. S tem ne postane samo kraljica, ampak prava boginja. S svojim vzorom kaže, kaj pomeni utelešeno dostojanstvo.

KAKO JE JEZA LAHKO IZRAZ LJUBEZNI DO SEBE?

Bes je lahko zdravilen, če ga uporabimo kot naval energije, ki nas aktivira, da naredimo potrebne spremembe. Takrat bes postane sveta jeza, iz katere črpamo moč, da postavimo mejo, zapustimo zlorabljajoč odnos ali končno dokončamo delo, ki ga že dolgo prelagamo na jutri. Jeza nam pomaga začutiti lastno vrednost.

Vsaka ženska se v življenju najde na razpotju. Na križišču, kjer se mora odločiti, katero pot bo izbrala. Pot pomajševanje, viktimizacije in čakanja na boljši jutri ali pa bo končno stopila v velike čevlje, ki ji pripadajo in ponosno zakorakala v svet.

Pri teh prvih korakih je najbolj pomemben ponos. Ponos nas namreč dvigne iz sramu, v katerem smo predolgo bile ujete. Za ta sram pa nismo krive same.

Ženske se namreč sistematično vzgaja s sramom, zato da zatremo svoje resnične potrebe in se podredimo pričakovanjem drugih. Sodobna družba že od vrtca dalje poskuša vzgojiti deklice v pridne punčke. V prikupna bitja, ki kimajo, ne poznajo svoje vrednosti in se skrivajo za maminim krilom. Na žalost pa niti tam nismo bile varne, saj je redkokatera mama zmogla predelati generacijske travme do te mere, da bi kdaj resnično stala na svojih nogah.

Velika verjetnost je, da varnosti nismo našle niti pri očetu. In če v otroštvu nismo dobile varnosti in ljubezni od očeta, smo morale to varnost najti v sebi. Na ta način smo se naučile biti v moški energiji, postavljati zidove in se boriti za svoj prav. Tak način delovanja pa žensko zelo izčrpa.

KJE SE SKRIVAJO PRAVI MOŠKI?

Sodobna ženska v svojem vsakdanu poskuša žonglirati med različnimi vlogami in če si iskreno prizna, se ne znajde v nobeni od njih. Ta občutek jo jezi. Še bolj besna postane, ko ugotovi, da od svojega moškega ne bo dobila varnosti, po kateri tako zelo hrepeni. Takrat se vpraša, če kje sploh obstaja moški, ki je pravi moški.

To vprašanje je zelo na mestu, saj so tudi sodobni moški v svojem otroštvu pogrešali dostojanstveno energijo očeta, ki bi jim bil vzor. Moški, na katerega bi lahko bili ponosni. Nekdo, na kogar se lahko zaneseš. Brez teh občutkov pa so težko razvili zdravo moško energijo.

V današnji družbi je čutiti, kot da bi generacije in generacije ljudi hrepenele po zdravi mami in očetu. Naše družine so razbolela prizorišča bolečine, ki si jo prizadajamo, ker ne znamo izstopiti iz pozicije ranjenih otrok.

KAKO IZSTOPITI IZ RANJENE DEKLICE?

Ljubiti sebe pomeni postati tista oseba, ki bi nam v življenju morala dati največ ljubezni. To pa je mama. Ampak, zato da se naučimo imeti rade, ne rabimo roditi. Mame lahko postanemo same sebi. Za svojo notranjo punčko lahko poskrbimo z vsem sočutjem in milino, ki ju premoremo.

Mama je ženska, ki v prvi vrsti ni popolna. Zaveda se, da bo zaradi svojih ran kdaj padla v stanja, ki so odraz njenega nepoplnega otroštva. Ampak mama se kot čustveno zrela ženska identificira z odraslo osebo bolj, kot se s svojo ranjeno deklico. Deliti najbolj ranljive dele sebe je v varnem odnosu sicer zdravilno, nikakor pa ni zdravilno, če iz njih delujemo. Takrat namreč razvrednotimo sebe in drugega.

Čustveno zrela ženska, si prizna, da se želi naučiti delovati drugače. Ne na moški način. Ne na način, da zatre sebe in svoje potrebe. Želi se počutiti celo. Utelešeno in ljubljeno. Pogumno stopa po poti osebnostne rasti in osvobajanja preteklosti. Globoko spoštuje ranljivost in časti medosebne odnose.

Da se naučimo sprejemati in ljubiti sebe, je ponavadi potrebnega nekaj dela. Pri tem delu gre predvsem za osvobajanje tistih delov sebe, ki so bili prezrti, zasramovani ali zlorabljeni. Ko posvetimo luč na svojo preteklost, na svojo notranjo deklico, ji kot odrasle ženske končno lahko damo ljubezen, ki si jo je zaslužila. Da pa se lahko sprejmemo brez obsojanja, moramo najprej doživeti odnos, kjer nas druga oseba sprejema takšne, kot smo. Zato psihoterapija zdravi in omogoča osebnostno rast. Namreč, ko v terapevtskem odnosu postane dovolj varno, da razkrijemo svoje temne delčke, lahko od terapevta doživimo zdravilen odziv. In to nas spremeni.

Če se želite prežeti z ljubeznijo do sebe, vas vabim, da se pridružite terapevtski skupini za ženske V OBJEMU BOGINJ. Več info o skupini lahko preberete TUKAJ.