Kako iti skozi proces žalovanja in pozdraviti izgubo?

Žalovanje je proces, v katerem predelujemo vse, kar je bilo in je minilo, obenem pa tudi vse, na kar smo upali, da bo, pa tega ne bo.

Najsi bo konec življenjskega obdobja, smrt ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka, zaključek odnosa ali spoznanje, da se neka naša ideja ne bo uresničila, vedno gre za izgubo, ki s seboj nosi praznino.

Na izgubo ljudje reagiramo s čustveno bolečino, ki se včasih kaže tudi fizično. Stiskanje v prsih, pomanjkanje energije in teža v telesu kažejo na prisotnost težkih čustev, povezanih z žalovanjem.

Proces žalovanja traja od šest mesecev, do dveh let. V tem času gremo skozi obdobje, v katerem procesiramo različne vidike preteklosti in se prilagajamo na novo realnost. Procesiranje ponavadi poteka v fazah, ki si sledijo ena za drugo, včasih pa se tudi izmenjujejo.

FAZE ŽALOVANJA:

1. Šok

2. Zanikanje

3. Jeza

4. Žalost

5. Sprejemanje

6. Osebnostna rast

Ob izgubi nas najprej doleti šok, ki mu sledi zanikanje. Na novo situacijo se namreč ne moremo takoj navaditi, niti se ne zavedamo, kaj bo prinesla s sabo. Zanikanje je obrambni mehanizem, ki nam pomaga premostiti prve dni žalovanja.

Ko se začnemo zavedati, kaj se je v resnici zgodilo, začnemo iskati krivca za to situacijo. Ta faza je povezana z jezo in z krivico, ki jo čutimo ob izgubi.

Potem se jeza začne umikati in takrat pridemo v stik z žalostjo in poslavljanjem. Žalost je dobro spustiti iz telesa z jokom, hlipanjem in globokim dihanjem. To fazo spremlja tudi bolečina, ki jo začutimo, ko damo žalosti prostor, da se izrazi. Obenem se lahko spet prebudi jeza, pa tudi krivda in sram. Lahko se sprašujemo, kaj vse bi bilo drugače, če bi v preteklosti drugače ravnali, če bi se npr. drugače izšlo in sedaj ne bi bili tukaj, kjer smo. Vsa ta čustva so normalna in služijo vzpostavljanju nove perspektive nad nastalo situacijo.

Najboljše je, če si dovolimo čutiti, kar čutimo in ne poskušamo racionalizirati preveč. Telo namreč potrebuje čas in prostor, da odčuti in odloži senzacije, ki spremljajo izgubo. Od sebe ne rabimo zahtevati preveč, lahko si dovolimo biti slabe volje in se pustimo drugim, da malo bolj poskrbijo za nas. Prijatelji in družinski člani igrajo ključno vlogo pri okrevanju, saj nam nudijo oporo, ko smo šibki. V varnih odnosih lahko izrazimo vse misli, ki se nam pletejo po glavi, le-teh pa je ob žalovanju veliko.

Priporočljivo je tudi pisanje dnevnika, kamor lahko izlijemo vsa čustva in misli. Čustva lahko izrazimo tudi ob poslušanju glasbe, s plesom ali kako drugo izrazno obliko.

Še zmeraj je pomembno, da poskrbimo zase z zdravo prehrano, gibanjem in dovolj spanja, ne rabimo pa od sebe pričakovati enake storilnosti in nivoja energije, kot smo ju bili navajeni.

Na duhovnem nivoju je žalovanje sveti čas, ko se poslavljamo, zahvaljujemo za izkušnjo, spuščamo in pošiljamo dobre želje. Ko nam uspe priti do te točke, smo že v fazi sprejemanja. Počasi se začnemo sidrati v novem, drugačnem življenju in se odpremo za nove darove, za nove izkušnje in mir, ki ga nosimo v duši.

Vsaka izguba nas naredi bolj modre in nam odstre nove tančice življenja. Iz preteklih izkušenj lahko vzamemo s sabo vse pozitivno, vse negativno pa postane gorivo za osebno transformacijo.

Če smo zavestni, nam vsaka izguba prinese osebnostno rast, saj se v procesu žalovanja zastremo tudi vase in iščemo načine za pozitivne spremembe v prihodnosti. Žalovanje je močan proces, ki nas pripelje bližje k sebi. V tem procesu pa v zadnji fazi tudi prečistimo svoje vrednote in gremo naprej v življenje s svežimi, lahkotnejšimi občutki.

Skozi opisane faze pa ne rabite iti sami. Če trenutno žalujete in čutite, da bi potrebovali podporo, vas vabim k vključitvi v psihoterapevtski proces.