Kako razrešiti partnerski konflikt?

Pogosti konflikti, ki se ne razrešijo, krhajo partnerski odnos in ga včasih spremenijo v pravo bojišče, kjer partnerja preigravata bolečine iz otroštva.

Kaj so trije nivoji razvoja partnerskega odnosa?

Ob partnerju bi se vsi radi počutili varno. Na žalost pa nam otroške rane pogosto preprečujejo, da bi varnost, ki jo čutimo v obdobju zaljubljenosti, ostala prisotna tudi kasneje, ko se odnos razvija.

Psihoterapevtska veda pojmuje razvoj partnerstva skozi tri faze:

1. Zaljubljenost

2. Boj za prevlado

3. Zavestno partnerstvo

Delo na odnosu se začne v drugi fazi, ko nas zaljubljenost začne popuščati in partnerja nehamo idealizirati. Takrat nastopi obdobje boja za prevlado, saj nam partner poleg vzhičenih občutkov začne prebujati tudi največje rane iz otroštva.

Skrivnost privlačnosti je ravno v tem, da nas vleče k nekomu, ki nam bo poustvaril vzdušje iz primarne družine. Zato se ob partnerju počutimo domače in kot da ga poznamo že od vedno. Ko nastopijo prvi konflikti, pa nam hitro postane jasno, zakaj je temu tako – partner nas namreč spominja na starša, ki nam je povzročil največ bolečine.

V intimnem odnosu naš notranji otrok ponovno oživi in išče razrešitev čustvenih stisk, ki jih je utrpel v otroštvu. Zato gre v partnerskih konfliktih za boj med dvema ranjenima notranjima otrokoma, ki se branita in napadata. Oba sta toliko nezrela in nebogljena, da ne moreta izstopiti iz kaosa, ki ga v njunih telesih izzove “nerazumevajoč” partner.

Ta borbena dinamika lahko traja več let, tudi celo življenje, saj ni nujno, da zmoreta partnerja imeti toliko uvida, da spregledata kaj se jima dogaja. Kljub temu, da si večina partnerjev želi razrešiti svoje konflikte, pa je brez dela na sebi to praktično nemogoče.

Tretja faza odnosa – zavestno partnerstvo, nastopi pri parih, ki so zmožni iz odrasle pozicije poskrbeti za rane, ki jih nosi njihov ranjeni otrok in šele potem, z zrelostjo in višjim nivojem zavedanja ponovno vstopiti v razreševanje partnerskega konflikta. Da partnerja dosežeta to fazo, morata biti predana osebnostni rasti in ustvarjanju varnosti v odnosu.

Kako ustvariti zavestno partnerstvo?

Če imamo nekoga res radi, ga ne želimo prizadeti in ponižati. S to zavezo v sebi je lažje graditi varen odnos. Ob tem pa je ključno zavedanje, da zavestnega partnerstva ne moremo ustvarjati sami. Oba morata biti zavezana delu na sebi in na odnosu, drugače en samo daje, drugi pa prejema.

Osnova partnerskih odnosov je namreč empatija, ki lahko osmisli še tako težko situacijo, pomembno pa je tudi, da smo iskreni s sabo, koliko empatije in potrpežljivosti zmoremo in kdaj je čas, da energijo in ljubezen namesto v odnos, preusmerimo k sebi.

Zavestno partnerstvo je namreč skupnost dveh odraslih ljudi, ki v polnosti prevzemata odgovornost zase, pa tudi za odnos, ki ga gradita skupaj. Zato morata partnerja poznati svoje rane, svoje vzorce vedenja in se odpreti za spoznavanje drug drugega.

Z vključitvijo v psihoterapevtski proces pridemo bližje sebi, saj spoznamo in prečistimo svoje globine. Ponavadi šele potem postanemo dovolj sočutna in močna verzija sebe, da zmoremo ustvariti tudi zavestno partnerstvo.

Partnerja se zavestnega partnerstva lahko učita tudi z vključitvijo v partnersko terapijo, kjer ob strokovnem vodstvu drug ob drugem rasteta, njun odnos pa dobi priložnost za poglabljanje in ustvarjanje varnosti.

Kako se slišati in povezati v konfliktu?

Ko se znajdemo v konfliktu, se je smiselno ustaviti in obrniti vase. Vprašati se moramo, katero otroško bolečino je partner v nas prebudil? Ob kom smo se počutili podobno nerazumljeni, prestrašeni ali osramočeni? Katero vedenje ali besede so me zabolele?

S tem pristopom pridemo v stik s svojim notranjim otrokom, ki si želi biti viden in slišan. V nasprotnem primeru bomo reagirali iz otroške ranjenosti in še bolj razvrednotili sebe in drugega.

Pomembno je, da se na podoben način umiri tudi naš partner. Šele potem, ko si vsak vzame trenutek zase, se lahko spet povežemo. Ko stvari prečutimo in premislimo, lahko ugotovimo, kaj se nam je v konfliktu sploh zgodilo in kaj bi od partnerja potrebovali.

Potrebe, ki jih ima naš notranji otrok, pa velikokrat lahko zadovoljimo že sami. Ponavadi naš notranji otrok potrebuje prostor, da izrazi emocije in odraslo osebo, da ob njih zdrži ter mu nudi varnost. Ko se počutimo zelo razburjeno, se lahko zleknemo na posteljo, objamemo sami sebe ter si prigovarjamo: “Vse je v redu, držim te, ob meni si na varnem.” Vse emocije, ki jih ob tem začutimo v telesu pa samo sprejmemo in predihamo.

Potem se partnerja lahko pogovorita o tem kaj si želita in ugotovita, na kakšen način, lahko drug ob drugem zadovoljita svoje potrebe. Ob tem je ključno, da zmoreta zdržati drug z drugim, ko potrebujeta umik ali držanje prostora za izražanje čustev.

Tovrstni način razreševanja konfliktov nudi varnost v odnosu, obenem pa obema partnerjema omogoča zdravljenje in je tudi podlaga za zavestno partnerstvo.