Odnos z mamo: kako doživljam sebe kot ženska?

Ne glede na to, da bomo v življenju zmeraj našle tudi zunanje idole, nam bo mama vedno ostala kot specifičen model ženskosti. Mamine geste in vzorce obnašanja namreč nezavedno vpišemo nekam globoko v svojo psiho, saj so to prve življenjske izkušnje, s katerimi se srečamo.

Kakšna je moja mama?

S tem vprašanjem se na terapiji veliko ukvarjamo, saj do mame pridemo zmeraj, ko zdravimo globoka hrepenenja. Zasvojenosti, pomanjkanje stika s samim sabo in globljim življenjskim smislom ponavadi nakazujejo, da je oseba v otroštvu boleče pogrešala topel objem, iskriv pogled v oči in prijazno osebo. Vse to nam namreč v prvi vrsti nudi mama. Otroka nič ne pomiri bolj kot mama, ki ima stabilne, umirjene odzive in ki v odnos z majhnim, razvijajočim se bitjem, vstopa z ljubečim zanimanjem. Če pa tega ni bilo, terapevti rečemo, da “ni bilo mame”, kar pomeni, da smo odraščali kot samorastniki, podhranjeni nujnega stika z ljubečo odraslo osebo.

V življenju deklice je mama tista, ki ji predstavi ženski svet. Ko mamo opazujemo, kako si češe lase, lakira nohte, nanaša maskaro na trepalnice (ali pa če teh stvari ne počne), se učimo kako skrbeti zase. Učimo se utelešati našo žensko vlogo in se spoznavamo z različnimi načini izražanja ženskih kvalitet. Zaradi svoje ranljivosti v zgodnjem otroštvu se nam zdi, da je mamin svet edini svet, ki obstaja.

Kakšne posledice ženski pusti odraščanje ob kritični mami?

Od tega, kolikor mama sprejema samo sebe, je odvisno, koliko bo sebe sprejemala hčerka.

Kritična mama bo hčerki dala občutek, da ni dovolj dobra, da se ni varno sprostiti in da se mora vedno prilagajati drugim. Če v dobi odraščanja slišimo veliko kritik, potem kritiziranje postane način, kako govorimo sami s sabo.

Ko v najstništvu postavimo starševsko avtoriteto pod vprašaj, se nam lahko zgodi, da zaradi vseh kritik in pritiskov postanemo prave upornice. To pa je zelo krivično, saj uporništvo s sabo prinese tudi nemalo samodestruktivnih tendenc, ki bi jih lahko preprečili, če bi v domačem okolju bilo dovolj varno biti to, kar si. Disfunkcionalne vzorce vedenja potem ponesemo s sabo v odraslost, ko se morda prvič zavemo, da živimo v bolečini, ki bi jo želele pozdraviti. Stare bolečine pa se brez terapevtske podpore težko znebimo, saj se moramo v procesu zdravljenja naučiti novega načina delovanja in drugačnih, bolj funkcionalnih pogledov na svet.

Na terapiji se zgodi, da ob terapevtu morda prvič v življenju ponotranjimo model zdrave avtoritete, ki bi ga morali ponotranjiti že ob mami. Ko smo od terapevta deležni sočutnih odzivov, se na novo učimo govoriti sami s sabo. Terapevtova sprejemajoča drža pa nam omogoči, da sprejmemo vse dele sebe, predvsem tiste, ki so bili ob kritični mami zasramovani, odcepljeni, zatrti ali kako drugače označeni za neprimerne.

Želim vam ljubeče popotovanje nazaj k sebi. Če čutite, da bi proces svojega zdravljenja lahko začele v skupini žensk, vas toplo vabim, da se pridružite terapevtski skupini za ženske.