4 vedenja, ki uničujejo partnerski odnos

V odnosih se pogosto ne razumemo, saj nam partner prebuja največje rane iz otroštva, ki se jih pogosto niti ne zavedamo.

Zakaj je partnerski odnos izziv?

Partnerski odnos je vedno le ponovitev vzdušja, ki smo ga doživljali v primarni družini. Že sama zaljubljenost deluje tako, da nas najglobje zveže z osebo, ki bo v nas aktivirala staro bolečino. Tisto, čemur pravimo kemija, strast in privlačnost je namreč odziv našega nezavednega, ki nas želi opozoriti, da smo našli nekoga podobno ranjenega, kot smo mi.

Na nezavedni ravni je prav ta bolečina tista, ki nam je v človeku privlačna. Naša psiha namreč konstantno išče načine, kako se pozdraviti. To pa lahko naredi le tako, da stare stvari pridejo na površje in se razrešijo. Zaljubljenost je na nek način le mehanizem narave, ki nas poskuša pripeljati bližje k sebi in v zdravljenje.

Če sta partnerja predana osebni rasti in zavestnemu reševanju konfliktov, te bolečine drug v drugem in v sebi prepoznata. Zavestno partnerstvo tako omogoča razrešitev nezavednih otroških ran. Partnerja, ki ne delata na sebi in na odnosu pa se bosta brez dvoma samo še globlje ranila in razvrednotila.

Katera vedenja uničujejo partnerski odnos?

Vedenja, ki so v terapevtskih krogih znana kot štirje jezdeci apokalipse, so: kritika, obramba, molk in prezir.

KRITIKA – rani partnerja in mu da vedeti, da tak kot je, za nas ni dovolj dober. Če ste navajeni komunicirati s kritiko, ste v otroštvu najbrž tudi sami bili deležni veliko kritike. Čeprav je splošno prepričanje, da naj bi s kritiko motivirali osebo, da izboljša stvari, ima kritika za odnose v resnici zelo slabe posledice. Partnerja razvrednoti, užali in osramoti. Odziv nanjo je pogosto obramba, ki samo še poglablja globel med partnerjema.

OBRAMBA – z njo se ščitimo pred napadom. Obramba onemogoča vpogled vase in doliva ogenj v ogenj prepira. Ko ne želimo sprejeti čustev in misli druge osebe, ker se ob tem počutimo preveč ranljivo, onemogočamo partnersko intimo. Resnična povezanost med partnerjema se namreč ne more ustvariti, če se nikoli ne razkrijemo.

MOLK – tihi dnevi so oblika nasilja, ki ga zaradi jeze na partnerja izvajamo v upanju, da se bo le-ta opravičil, predal ali spremenil mnenje. Molk je nasilje, ker prekinjena komunikacija povzroča psihično bolečino. Ljudje smo namreč bitja odnosov in naša potreba je, da smo povezani z drugim. Ko ne govorimo, partnerju odrekamo to temeljno potrebo po povezanosti.

PREZIR – ko nam določene partnerjeve lastnosti ali obnašanje gredo toliko na živce, da jih nikakor ne moremo sprejeti, se v odnos prikrade prezir. Prezira se pogosto niti ne zavedamo, prepoznamo pa ga, ko določene stvari postanejo konstantno jabolko spora, ki s seboj prinesejo tudi poniževanje, sarkastične opazke, zavijanje z očmi,… Če partnerja ne moremo sprejeti v celoti, to pomeni, da ne sprejemamo njegove človeškosti, oziroma ga vrednotimo kot manj vrednega.

Kako razviti kvaliteten partnerski odnos?

Ko spregledamo svoje resnične potrebe, spregledamo del nas, ki se nikoli v polnosti ni razvil, to je naš notranji otrok. Notranji otrok je namreč nezavedni program, ki opravlja naše življenje. Dokler se z njim ne začnemo ukvarjati, pa se znajdemo v vedno istih situacijah, samo igralci so drugi.

Ko gremo iz zveze v zvezo, brez da bi se ustavili, pozdravili vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja, samo ponavljamo staro zgodbo. Kajti, nevede nas vodijo rane, ki iščejo pravo osebo, ob kateri bi se lahko pozdravile - “pravi” ali “prava” je za našo psiho nekdo, ki je kompatibilen z našo stisko.

Nekdo, ki je čustveno zreguliran in ima veliko kapaciteto za odnos pa ne bo privlačen osebi, ki te kapacitete nima. Brez samo-refleksije in dela na sebi tako niti nimamo možnosti spoznati nekoga, ki bo z nami sposoben ustvariti varen odnos.

Šele samoregulacija, razumevanje lastnih potreb in ljubeč odnos do sebe zagotavljajo, da ne spregledamo svoje ranljivosti in poskrbimo zase. Namreč, če ne umirimo svojega notranjega otroka, bo le-ta v odnosih deloval razdiralno.

Preden se začnemo povezovati z drugimi, se moramo najprej povezati s sabo. Ta proces nas nauči dovolj sočutja in varnosti, da smo sposobni postati tudi varni in sočutni partnerji. Tega se na partnerski terapiji lahko naučita tudi partnerja skupaj.

Na partnerski terapiji se partnerja ob strokovnem vodstvu učita funkcionalne komunikacije, spreminjata svoje vzorce vedenja in čustvovanja, spoznavata lasten psihičen svet in dobita tudi globlji pogled v svet drug drugega. Vse to ju opolnomoči, da zmoreta ustvariti varen, ljubeč in spoštljiv odnos, kjer se oba čutita slišana in sprejeta.

Če se zanimate za vključitev v individualno ali partnersko terapijo, lahko preberete več TUKAJ.