Kako nam terapija pomaga nadoknaditi tisto, česar nismo dobili v otroštvu?

Terapija nam lahko pomaga, da se kot odrasla oseba počutimo veliko bolje kot smo se v svoji preteklosti. Nauči nas, da nismo nemočni, opremi nas z orodji, s katerimi lahko spremenimo svoje razpoloženje, vedenje in okoliščine. Vendar pa od nas zahteva predanost osebni rasti.

Kaj predstavlja obdobje otroštva za človekovo psiho?

Čeprav terapija ni magičen stroj, ki lahko prevrti čas nazaj, nam lahko vseeno pomaga nadoknaditi razvojni primankljaj, ter nam pomaga razviti psihološke veščine, ki se jih nismo naučili v otroštvu, tako da nam pomaga oblikovati nove vzorce obnašanja in odzive na situacije.

Če v otroštvu, ko se možgani šele oblikujejo, ni varne in odzivne osebe, ki bi otroku pomagala razvijati čustveno inteligenco, je to za človekov organizem razvojni primankljaj.

Naši možgani se oblikujejo skozi otroštvo in mladostništvo. Kako se bodo razvili, je odvisno od naših skrbnikov, saj se človeški možgani ne razvijejo sami od sebe, ampak s pomočjo dražljajev iz okolice. Šele z interakcijo z drugimi, se otrok začne učiti o življenju in šele z interakcijo se razvija.

Človeški možgani ob rojstvu imajo namreč konsistenco zobne paste in niso niti približno podobni razvitemu, uporabnemu organu, kakršnega imamo odrasli ljudje. Zato so otroci »otročji«, - ker organsko niso sposobni, da sami sebe umirijo, razumejo ali delujejo kakorkoli drugače, kot jim omogoča njihova nerazvita fiziologija.

To pomeni, da so za ravoj človeškega organizma iz njegovega osnovnega stanja, ki ima potencial postati visoko civilizirano človeško bitje, nujni odnosi. Od njihove kvalitete pa je odvisno naše duševno zdravje.

Kaj je manjkalo v otroštvu?

V preteklosti je veljalo prepričanje, da se človeka utrdi s preprečevanjem izražanja čustev, zato so čustva pri vzgoji zanemarjali in zavračali. Če smo iskreni, je to oblika zlorabe, saj se organizmu prepreči, da razvije svoj potencial.

Kvaliteta našega življenja bi lahko bila drastično boljša, če bi naši otroški organski odzivi bili razumljeni kot točno to – odzivi razvijajočega se organizma, namesto kot odzivi “napornega mulca, ki mu je treba postaviti meje”. Pri vzgoji, ki je v svojem bistvu omogočanje funkcionalnega razvoja človekovih možganov ne bi smelo iti toliko za to, da »postavljamo meje«, ampak da razvijajočemu se bitju pomagamo usmerjati njegovo čustveno energijo v željeno smer.

Kajti, če nam naših emocionalnih stanj v otroštvu starši ne zregulirajo (s pomočjo svojih odraslih možganov, ki naj bi do sedaj že bili razviti in sposobni čustvene regulacije), si otrok zato, da psihično preživi, ustvari obrambne mehanizme. Na dolgi rok pa nam obrambni mehanizmi povzročajo težave v odnosih in v duševnem zdravju. Čustva nam zaradi vzgojnega primanjkljaja postanejo npr. obremenjujoča in nezaželena.

Dejstvo pa je, da so za polno in funkcionalno življenje, popolnoma vsa čustvena stanja čisto v redu, zaželjena in celo nujna. Prav zato pa je tako pomembno, da nas nekdo nauči surfati po emocionalnih valovih. Vzgoja je naporna, ker moramo biti ob otroku prisotni, odzivni in umirjeni, po večini pa to nismo niti sami v sebi, kaj šele da bi tako zmogli delovati za druge.

Žalostna resnica je, da smo sodobni ljudje čustveno tako nerazviti in nezreli, da se čustev na smrt bojimo, saj nam zaradi razvojnega primankljaja predstavljajo le še dodaten življenjski izziv, ki ga sploh ne znamo in ne zmoremo razrešiti.

Kako terapija nadoknadi razvojni manko?

O sebi in o svetu se učimo v odnosih. V odnosih smo ranjeni, v odnosu se lahko tudi pozdravimo. Ključne pa so nove izkušnje, saj je šele izkušnja tista, ki v temelju preoblikuje naše doživljanje sebe, sveta in odnosov.

Če nam ni bilo dovoljeno izražati žalosti, jeze ali strahu, potrebujemo izkušnjo, v kateri so ta temeljna človeška čustva lahko sprejeta, ovrednotena kot normalna, osvobojena iz živčnega sistema in pripeljana v zavest. To pomeni, da postanejo regulirana s strani višjih možganskih področij, odgovornih za moralo, empatijo in racionalnost.

S terapijo, natančneje s psihoterapevtovo verbalno regulacijo čustvenih stanj in obrambnih mehanizmov se naša fiziologija uči, kako na bolj funkcionalen način upravljati z emocionalno energijo. Torej, kako jo razumeti in normalizirati in na kakšen način ji dati prostor v našem doživljanju – kako jo zavestno usmerjati skozi telo.

Človeški možgani so plastični, kar pomeni, da imajo (kot plastelin) možnost preoblikovanja. Ko se učimo novih stvari, jih preizkušamo in ponavljamo, s tem utrjujemo nove možganske povezave. Tako na nek način izbrišemo preteklost in ustvarimo novo sedanjost. Oseba, ki je obstajala prej, ni več enaka, ne na duševnem, ne na organskem nivoju.

Če se zanimate za psihoterapijo, ter možnost vključitve v psihoterapevtski proces, lahko preberete več TUKAJ.