Kako v odnosu postaviti mejo?

Težave s postavljanjem meje imamo, če smo živeli v družini, kjer naše meje niso bile spoštovane. Posledično smo se naučili, da nismo vredni spoštovanja, kar pomeni, da imamo tako nizko samopodobo, da sploh ne čutimo lastne vrednosti.

Velika verjetnost je, da se zaradi tega znajdemo v odnosih, kjer se počutimo neslišane in nespoštovane, v najslabšem primeru pa ponovno zlorabljene.

Ko ozavestimo tovrstno toksičnost v svojih preteklih odnosih, lahko začnemo delati na razumevanju dinamike postavljanja mej in s tem zdravljenja lastnega dostojanstva. Ob tem je ključno spoznanje, da imamo dovolj občutka, da nismo spoštovani. Z mejo namreč komuniciramo: “Dovolj je bilo”.

Zakaj nas je strah postaviti mejo?

Ko starši ne spoštujejo otrokove resnice, se otrok nauči potuhniti in umakniti konfliktu. Če smo v otroštvu večkrat doživeli, da so nas starši ob izražanju svoje resnice kruto potlačili, nas je lahko še vedno strah pokazati svojo moč, saj smo v spopadu z njimi vedno izgubili. Tak odziv na dominantno osebo potem postane naš vzorec obnašanja in izkazovanja moči si ne upamo privoščiti nikoli več.

Kot odrasle osebe pa se tega vzorca lahko začnemo zavedati in ga tudi spreminjati. Tukaj si je smiselno ovrednotiti, da nismo več nemočno bitje, prepuščeno na milost in nemilost starša, ki nam predstavlja edino varnost in možnost preživetja. V strahu pred postavljanjem meje gre pogosto prav za preživetveni strah.

Se zavedamo razlike med jezo in nasiljem?

Pogosto si ne upamo biti jezni, saj se nam zdi, da bomo s svojo jezo sogovornika užalili. Ampak, ljudem okoli sebe moramo dovoliti, da poskrbijo zase - tega so kot odrasle osebe čisto sposobni. Ne za nas, ne za njih ni zdravo, če jih varujemo pred resnico in poskušamo na vsak način poskrbeti za njihovo bolečino.

Ob postavljanju mej pa se moramo zavedati razlike med jezo in nasiljem. Kajti nasilje resnično rani, medtem ko jeza zgolj postavi stvari na pravo mesto. Zdrava, funkcionalna jeza je namreč polna spoštovanja, medtem ko v nasilju spoštovanja ni.

Nasilje je vse, kar je “na silo”, torej kar ne spoštuje mej druge osebe. Sem spadajo žaljivke, kričanje in udarci. Nasilje je torej disfunkcionalna, oziroma destruktivna jeza, ki ne prinaša nobenih pozitivnih rezultatov.

Funkcionalna jeza prečiščuje in sestavlja, medtem ko disfunkcionalna jeza umaže in razbije.

Jeza je čustvo, ki sporoča, da se nam je zgodila krivica in se je treba postaviti zase. To lahko storimo že tako, da izrazimo, da smo jezni in zakaj smo jezni. Nasilje tukaj predstavlja nepotreben korak dalje.

Pomembno je, da s postavljanjem meje sogovornika ne ponižamo, čemur se izognemo tako, da govorimo z dostojanstvom. Dostojanstvo in spoštovanje nas povzdigneta in utelesita, medtem ko nasilje potlači in uniči. Občutek, ki ga daje dostojanstvo je sestavljenost, medtem ko nasilje daje občutek razbitosti. Zato moramo biti pri postavljanju meje polni dostojanstva.

Če si predstavljate občutek dostojanstva in spoštovanja… se vam ne zdi, da je že v teh občutkih možno zaznati meje?

Kako si povrniti dostojanstvo?

Dostojanstvo vsakega posameznika je zavarovano s konvencijo o človekovih pravicah. To pomeni, da smo kot človeštvo že desetletja nazaj prepoznali pomembnost zaščite človeškosti.

Z zlorabami in zanemarjanjem v otroštvu nam je dostojanstvo odvzeto, zato se kot odrasle osebe moramo spomniti, da nam le-to v resnici pripada in si ga zavestno vzeti nazaj. Spoštovanje nam pripada že samo zato, ker smo se rodili na ta planet. Ko v sebi čutimo, da pripadamo človeštvu in s tem človeškemu dostojanstvu, smo notranje razmejeni od vseh krivic, ki kršijo človeško dostojanstvo.

Potem v pogovoru precej hitro začutimo, ko sogovornik ne pozna koncepta človeškega dostojanstva. Dostojanstvo se namreč čuti. Prepoznamo ga v občutku varnosti, umirjenosti in utelešenosti, ki nas prežemajo ob psihološko zdravi osebi. Prestopanje mej je namreč zelo značilno za posameznike z osebnostnimi motnjami, ni pa nujno prisotno le pri njih.

Ko začutimo, da oseba ne spoštuje koncepta človeškega dostojanstva, se je morda lažje razjeziti, saj je občutek tak, kot da se borimo za ta koncept in ne zase. Na začetku procesa osebnostne rasti, ko naša samopodoba še ni dovolj pozdravljena, ob žaljenju ne začutimo dovolj jeze, da bi se lahko resnično postavili zase. Kako pa bi se bilo postaviti za človeško dostojanstvo? Nekaj, kar je sveto, je namreč treba spoštovati. Brez izjeme.

Bolj ko delamo na sebi, več sočutja imamo do sebe. Potem tudi precej hitro spoznamo, da vsakdo, ki ponižuje drugega, to dela iz lastne ranjenost. V vseh strašnih, dominantnih, “zlobnih” osebah začnemo prepoznavati razbolele otroke, ki iz svoje bolečine poskušajo prizadeti druge. Ko jih vidimo na ta način, postanejo tudi manj strašni.

Z zdravljenjem lastne bolečine pa nam postaja tudi vedno bolj naravno, da se postavimo zase. Postaviti mejo nas več ne plaši, zdrava jeza pa postane naša prijateljica in nič več potlačeno čustvo, ki nas razjeda od znotraj, medtem ko si v družbi nespoštljivih ljudi ne upamo spregovoriti. V medosebnih odnosih se naučimo poskrbeti zase in si s tem tudi povrnemo dostojanstvo.

Želim vam ogromno poguma in notranje moči, če pa čutite, da bi želeli stopiti na pot zdravljenja in izkustvenega učenja postavljanja mej, vas vabim k razmisleku o vključitvi v psihoterapevtski proces, več o mojem načinu dela lahko preberete TUKAJ.