Pogosta vprašanja o psihoterapiji

Kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom?

Psiholog je usposobljen za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob težavnih vsakdanjih situacijah nudi psihološko svetovanje. Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Psiholog nam lahko poda psihološko mnenje ali oceno, ne more pa predpisati zdravil.

Psihiater je zdravnik specialist, usposobljen za zdravljenje kompleksnejših duševnih bolezni in osebnostnih motenj, ki lahko potrebujejo zdravljenje z zdravili ali tudi hospitalizacijo. Poleg osebnega zdravnika je psihiater edini, ki nam lahko predpiše zdravila. Na psihiatra se obrnemo, če imamo resne duševne težave, kot so npr. huda depresija, prividi in prisluhi, močna nihanja v razpoloženju, anksiozna motnja ipd. Napoti nas lahko osebni zdravnik z napotnico ali pa se v psihiatrično ambulanto naročimo sami.

Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapevti uporabljajo različne psihoterapevtske pristope, zato se moramo pred samo izbiro najprej pozanimati, ali določen pristop nam in naši težavi ustreza. Psihoterapevt je usposobljen za nudenje pomoči pri vseh vrstah težav, za katere bi se sicer obrnili tudi na psihologa ali psihiatra. Za razliko od psihologa nam psihoterapevt sicer ne svetuje, prav tako pa nam ne more predpisati zdravil.

Kaj je psihoterapija?

Beseda psihoterapija izvira iz grščine in v prevodu pomeni zdravljenje duše. Sodobna definicija psihoterapije pa je zdravljenje s pogovorom.

Kako pogovor zdravi?

Iz raziskav je razvidno, da se s psihoterapijo v možganih vzpostavljajo nove nevronske povezave, ter da se krepi prefrontalni korteks, le-ta pa je odgovoren za emocionalno ravnovesje, fleksibilnost v odzivanju, moralo in empatijo.

Ko se v odnosih odpre prostor za vsa čutenja, doživljanje in mišljenje in ko je mogoče govoriti o vsem, lahko posameznik razširi pogled ter se odpre novemu doživljanju in novemu dojemanju sebe in odnosov. Gre za odpiranje prostora, ki omogoča vključevanje več načinov delovanja, kot smo jih bili vajeni prej.

Psihoterapija je proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje, terapevt pa je tam zato, da mu nanje ponudi drugačen, bolj funkcionalen odziv ter da mu jih pomaga regulirati.

Skozi terapijo klient ponotranji terapevtove odzive, oziroma ponotranji model terapevta, ki mu služi kot varna baza za soočanje z vsakodnevnimi življenjskimi izzivi.

Kaj je terapevtova naloga v psihoterapevtskem procesu?

Psihoterapevtova drža mora biti sočutna, kar klientu omogoči, da začne svojemu terapevtu zaupati. Terapevt mora razumeti klienta, njegov svet, njegov položaj pa tudi njegove bližnje, ki jih mora spoštovati. Tako terapevt postane oseba, pri kateri klient najde čustveno podporo in tolažbo.

Kakšen je delovni odnos med klientom in psihoterapevtom?

V modelu Relacijske družinske terapije je za zdravljenje ključen delovni odnos. Naše duševne rane so namreč nastale v odnosu, zato se lahko samo v odnosu tudi pozdravijo.

Odnosi, ki omogočajo pogovor o čustvenih stanjih in potrebah, so zaznamovani s sočutjem, s povezanostjo, z zaupanjem in z dostojanstvom. Prehod v take odnose pa zaznamuje sprememba, v kateri se telo uči, oziroma si dovoli biti bolj senzitivno in sposobno za zavestno prepoznavanje čustvenih stanj.

Šele ko se med terapevtom in klientom vzpostavi vzajemno sprejemanje, oziroma osnovna čustvena vez, se terapevtski proces lahko začne.

Skozi srečanja terapevt postane klientu enakovreden partner, saj se pozornost iz grajenja njunega odnosa preusmeri k pozornosti na reševanje klientovih aktualnih problemov – naraste torej občutje timskega dela.

Če se zanimate za psihoterapijo, ter možnost vključitve v psihoterapevtski proces, lahko preberete več TUKAJ.