Zakaj so nekateri ljudje v odnosih hladni, drugi pa topli?

Način odnosa, ki ga imamo z drugimi, zaznamuje naš stil navezanosti. Stili navezanosti se razvijejo v otroštvu na podlagi odnosov z našimi najzgodnejšimi skrbniki, ti vzorci pa vplivajo na praktično vse odnose v našem življenju, posebno na partnerske.

Kaj je stil navezanosti?

Teorija navezanosti je nastala kot rezultat raziskovanja britanskega psihologa in psihiatra Johna Bowlbyja. Gre za različne oblike navezanosti na starše oziroma skrbnike, ki jih razvijemo že v najzgodnejšem otroštvu.

Za sistem navezanosti je značilno izmenjevanje med otrokovo željo po raziskovanju okolja in željo po bližini. Ko je skrbnik v bližini in se otrok čuti varnega, ima ta močno željo, da raziskuje in spoznava okolje. Zaveda se namreč, da ima ob sebi osebo, ki bo v primeru težav poskrbela za njegove potrebe. Ko se otrok prestraši ali doživlja stres, pa takoj poišče stik s skrbnikom, da ga potolaži. Takrat želja po raziskovanju okolja izgine, pojavi pa se želja po bližini in stiku.

V okviru navezanosti med otrokom in skrbnikom poteka vrsta interakcij: izražanje in zadovoljevanje potreb, razvijanje sposobnosti za stike, komuniciranje in pridobivanje izkušenj. Vse to otroku omogoči oblikovati občutek o samem sebi, o drugih odnosih in o zunanjem svetu.

Te ponotranjene predstave – stili navezanosti – delujejo samodejno in vse življenje vplivajo na posameznikovo delovanje v odnosih. Stil navezanosti torej vpliva na našo samopodobo in predstavo o drugih ljudeh. Od tega je tudi odvisno, kakšne odnose bomo iskali v prihodnosti.

Poznamo štiri tipe navezanosti, od katerih en predstavlja varno navezanost, trije pa ne-varno navezanost; izogibajočo se navezanost, anksiozno navezanost in dezorganizirano navezanost. Cilj psihoterapije je, da klientu pomaga preoblikovati stil navezanosti v varno navezanost, ki omogoča pristne, tople odnose z drugimi.

Varna navezanost

Varna navezanost se razvije ob občutljivih, čustveno odzivnih in sprejemajočih skrbnikih, predvsem ob materi, ki poskrbi za dovolj telesnih stikov z otrokom, ki otroka varuje, vendar mu sočasno omogoča dovolj samostojnosti, da se lahko tudi varno oddalji, in ga sprejme, ko se vrne. Mama je torej navzoča, vendar se ne postavlja v središče otrokovega sveta.

Stil varne navezanosti se nanaša na sposobnost oblikovanja varnih in ljubečih odnosov z drugimi. Varno navezana oseba zaupa drugim, ljubi in sprejema ljubezen ter se z drugimi zbliža z relativno lahkoto. Ne bojijo se intimnosti, niti ne čutijo panike, ko partnerji potrebujejo čas ali prostor stran od njih. Lahko so z drugimi, ne da bi postali popolnoma odvisni od njih.

Izogibajoča navezanost

Izogibajoči se stil navezanosti zaznamuje strah pred intimnostjo. Izogibajoč (plašen) stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki odraščajo ob vsiljivih, vdirajočih starših, ob neodzivnih starših ali ob takih, ki ne omogočajo telesnega stika. Take osebe so v odnosih nekoherentne, omalovažujejo pomen odnosov in imajo pretirano visoko samozaupanje, poleg tega se izogibajo intimnosti in pretirano zanašajo nase. Čeprav se navzven zdijo zadržane ali neprizadete, se njihovo telo na medosebne odnose odziva z močnim vznemirjenjem, zato se branijo z izogibanjem bližini.

Njihova nepripravljenost do čustvene intimnosti izvira iz pomanjkanja čustvene povezave s starši – eden ali oba starša sta bila čustveno nedosegljiva, ali pa sta se na otrokovo izražanje čustev odzvala z malodušjem.

Ljudje z izogibajočim slogom navezanosti kot odrasli ohranjajo čustveno distanco do drugih in se izogibajo situacijam, kjer bi lahko bili čustveno ogroženi. Ta distanca povzroča težave pri oblikovanju odnosov – nikoli se ne odprejo drugim in posledično ne uspejo ustvariti globokih povezav.

Anksiozna navezanost

Otrok z anksioznim stilom navezanosti je zaskrbljen in se skrbnika preveč oklepa. Pretirano išče bližino skrbnika in okolje nerad raziskuje sam. Skrbnik otroka z anksioznim stilom navezanosti je po navadi nekonsistenten: včasih je otroku na voljo, včasih pa se od njega umakne. Otroka torej ves čas skrbi, da bo izgubil njegovo ljubezen, zato se od njega zelo težko oddalji.

Anksiozni stil navezanosti je oblika negotovega sloga navezanosti, ki ga zaznamuje globok strah pred zapuščenostjo. Anksiozno navezani ljudje so ponavadi zelo negotovi glede svojih odnosov, pogosto jih skrbi, da jih bo partner zapustil. Posledično nenehno iščejo potrjevanje. Tesnobna navezanost je povezana s 'potrebo' ali oprijemljivim vedenjem, denimo, ljudje s tem stilom zelo hitro postanejo zaskrbljeni, ko jim partner ne pošlje dovolj hitro sporočila, nenehno pa se tudi počutijo, da partnerju ni dovolj mar zanje.

Dezorganizirana navezanost

Dezorganiziran stil navezanosti je od vseh najredkejši, a je za razvoj in funkcioniranje otroka najbolj škodljiv. Razvije se pri otrocih, ki odraščajo v zelo neugodnem družinskem okolju. Skrbnik morda otroka zlorablja, je do njega nasilen, je dalj časa odsoten ali pa ima psihiatrično motnjo, ki vpliva na njegovo vedenje do otroka. Za ta stil navezanosti je torej značilno nerazumljivo in zastrašujoče vedenje skrbnika, ki otroku ne zagotavlja čustvene varnosti. Otrok se znajde v zelo težkem položaju: skrbnik, ki bi ga moral potolažiti v času stiske, mu vzbuja strah. Posledično se otrok v prisotnosti skrbnika vede nenavadno: 1) začne hoditi proti njemu, pa si nato premisli, 2) deluje, kot da je v transu, 3) obstane na mestu in popolnoma zamrzne. Okolje je torej tako nevarno in nepredvidljivo, da v otroku vzbudi hudo stisko in nenavadna vedenja, v katerih se ta stiska odrazi.

Odrasli z zavračajočim stilom navezanosti si nadvse prizadevajo za varno razdaljo do drugih, saj se bojijo, da jih bodo tako ali drugače zlorabili, da jih ne bodo razumeli ali pa jih bodo zavrgli. Njihove notranje čustvene napetosti so intenzivne – nihajo med čustvenim preplavljanjem in disociativnim odcepljanjem. Posledično omalovažujejo pomen odnosov, imajo visoko samozaupanje, se izogibajo intimnosti in kompulzivno zanašajo sami nase. Kadar začutijo, da jim je nekdo prišel preblizu, začnejo odnos sabotirati tako, da se nenadoma in brez očitnega razloga izolirajo ali zapletejo v nesmiseln konflikt. S tem si vnovič zagotovijo občutek varne razdalje. Ves čas se počutijo ogroženi – bodisi od zunaj bodisi od znotraj. Ta stil navezanosti je pogosto v ozadju hudih oblik osebnostne motenosti, nemalokrat gre za psihiatrične paciente ali ljudi, ki se zapletejo v kriminal. Tudi v odnosu do svojih otrok utegnejo nihati med jeznimi, lahko tudi nasilnimi izbruhi in disociativnim izklapljanjem.