SAMOPOMOČ PRI ANKSIOZNOSTI IN DEPRESIJI: 3 KORAKI ZA UMIRJANJE ČUSTVENE STISKE

Kako si lahko sami pomagamo ko nas preplavijo obup, anksioznost, bes ali kakšna druga oblika čustvene stiske?

Močna čustvena stanja, kot sta na primer anksioznost ali bes, lahko pomembno vplivajo na zdravje in kvaliteto našega življenja.

Če se ob močnih čustvenih stanjih želimo umiriti, svojih čustev ne smemo zatirati, ampak si moramo najprej sočutno ovrednotiti kaj sploh čutimo. S tovrstnim delom na sebi postanemo sami sebi takšna varna osebo, kakršno smo potrebovali v otroštvu - ko so se naša možganska področja za regulacijo čustev šele razvijala.

Kaj je čustvena stiska?

Čustvena stiska je stanje čustvenega trpljenja, ki zajema širok spekter simptomov, prisotnih pri različnih duševnih boleznih. Kljub temu, pa lahko čustveno stisko doživi vsak, ne glede na to, ali se sooča z npr. depresijo ali anksioznostjo. Življenje nam na pot namreč prinese različne izkušnje. Včasih prijetne, včasih manj prijetne, zato se čustvenim stiskam skoraj ne moremo izogniti. Čeprav čustveno stisko včasih obravnavamo kot bolezen, ki bi jo morali preprosto preboleti, je to redko kdaj tako preprosto.

Pravno gledano, je čustvena stiska opredeljena kot “zelo neprijetna čustvena reakcija” (kot tesnoba, ponižanje ali bes), ki je posledica tujega vedenja in za katero se lahko zahteva odškodnina.

Zakaj nas preplavi čustvena stiska?

Predstavljajte si majhnega otroka na igrišču z vrstniki. Recimo, da mu malce primanjkuje energije, saj ni pojedel zajtrka, ker ne mara mlečnega riža. Vreme je oblačno, tu pa tam zapiha mrzel veter. Otroci okoli njega so glasni in razposajeni. Eden od fantkov ga zafrkava, ker ni dovolj hiter za igro z ostalimi otroci.

Kaj se v vas prebudi, če bi rekli, da ste ta otrok vi? Kakšne potrebe bi imeli v tej situaciji?

S tema dvema vprašanjema lahko pridemo v stik z napetostmi, ki se dogajajo v naši psihi vedno, ko smo v stiski. Takrat se namreč aktivirajo naši najbolj ranljivi deli. Naš notranji otrok naenkrat oživi z vso pestrostjo svojih preteklih nerazrešenih emocionalnih stanj in nas prosi, da ga ne spregledamo. Življenje nam znova ponudi izbiro, da se odločimo, kako bomo ravnali z njim. Ga bomo poslušali, ali ga bomo zatrli?

Kako prepoznamo čustveno stisko?

Simptomi čustvene stiske so:

• občutki preplavljenosti, nemoči in obupa,

• mravljinčenje, omotica, dušenje,

• občutki krivde, brez jasnega razloga,

• nenehna zaskrbljenost,

• težave pri mišljenju in spominu,

• prekomerno ali premalo spanja,

• spremembe v apetitu,

• iskanje utehe v substancah,

• izoliranost od ljudi in aktivnosti,

• nenavadna razdražljivost ali jeza,

• utrujenost,

• težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil,

• bolečina, ki nima jasnega izvora in je nenadna.

Kako si lahko pomagamo ob čustvenih stiskah?

Če se odločimo za pot zdravljenja, se moramo svojega notranjega otroka dotakniti iz pozicije zdrave odrasle osebe. Dejstvo je, da otroci večine svojih stisk ne morejo razrešiti sami, saj razvojno še niso sposobni za take naloge. Ker njihovi možgani še niso dovolj razviti, potrebujejo ob sebi odrasle osebe, da jih usmerjajo, ter da zadovoljijo njihove potrebe. Varnost in sočutje, ki ju dobijo od odraslih, sta za zdrav razvoj možganov ključnega pomena, saj sta prav varnost in sočutje v zgodnjih odnosih temelj duševnega zdravja.

V spodnjih treh korakih so opisane možnosti, kako bi odrasla oseba lahko pomagala temu otroku. Na podoben način lahko ravnamo s sabo, oziroma s svojim notranjim otrokom, ko smo v stiski in se želimo pomiriti.

1. OVREDNOTITE SI SVOJO STISKO

Na zgoraj opisanem primeru, bi otrok potreboval odraslo osebo, ki prepozna njegovo stisko, ter mu zagotovi stik, ko so mu ga vrstniki prekinili. Otrok je bil izločen iz igre, pa tudi lačen je in malo ga zebe. Odrasla oseba lahko vse to prepozna in mu ovrednoti, da so to neprijetne izkušnje.

Ko samemu sebi ovrednotimo, zakaj nam neka situacija ali stanje ne odgovarja, napetosti začnejejo popuščati. Tovrstno drža namreč daje notranjemu otroku občutek, da je opažen in sprejet. S tem prvim korakom smo že na poti okrevanja, saj se iz misli preselimo v telo in s tem bližje k svoji resnici.

2. DOVOLITE ČUSTVOM, DA PRIDEJO NA OBISK

Ob izločitvi iz igre je otrok najbrž žalosten, jezen in osramočen. Odrasla oseba mu lahko drži prostor, da vsa ta čustva izrazi. Ob tem je pomembno, da ne minimalizira otrokovih občutkov, ali preusmerja njegove pozornosti samo zato, ker se ob otrokovih močnih čustvih počuti ogroženo. Otroka je treba naučiti, da njegova čustva niso nič strašnega in da je varno, da jih čuti in izrazi. Odrasla oseba to stori s svojo sočutno prisotnostjo ter z držo, ki otroku daje vedeti, da je odrasla oseba močnejša od teh čustev in da ga varuje. Šele ko otrok začuti, da je ob njem nekdo, ki je mogočnejši od njega, se lahko pomiri.

Ko se znajdemo v čustveni stiski, je najbolje, da se s svojimi čustvi soočimo. Če čustev ne blokiramo, rabijo le par trenutkov, da vzvalovijo skozi telo in potem odidejo, kakor so prišla. Ob močnih čustvenih stanjih je najbolje, da se postavimo v vlogo opazovalca, ki zaznava čustveno energijo, kako se premika po telesu. Ob tem lahko z dihanjem sproščamo napetosti. Pomembno je, da svojih čustev ne sodimo, minimaliziramo ali preusmerimo pozornost, ampak jim dovolimo, da preprosto so. Pomaga tudi, da se zavedamo, da smo kot človeško bitje po svojem izvoru močnejši od katere koli emocije, ki jo doživimo.

3. IZRAZITE SVOJE POTREBE

Ob odrasli osebi ima otrok možnost, da zadovolji svoje potrebe (po varnosti, stiku, hrani,…). Le-te otroci velikokrat izražajo z jokom in razgrajanjem, saj še niso sposobni drugačne komunikacije. Odrasla oseba mora zato biti v uglašenem stiku z otrokom, da lahko zazna, kaj je tisto, kar otrok sploh potrebuje.

Danes nismo več nemočen otrok, ampak odrasla oseba, ki zmore ubesediti kar misli, čuti in potrebuje. V občutke nemoči in obupa pogosto padamo, če smo bili navajeni, da smo v družinskem sistemu morali zatreti svoje potrebe zaradi ljubega miru, ali pa nas starši velikokrat preprosto niso opazili. S takšnimi izkušnjami se navadimo prevzemati pasivno držo in padamo v vlogo žrtve. Iz teh občutkov nemoči pa lahko zrastemo le tako, da vadimo izražanje svojih potreb.

Kako zdravljenje čustvenih stisk preoblikuje naše možgane?

Ko delamo sami s sabo na opisan način, ne delamo samo z “namišljenim notranjim otrokom v svoji psihi”, ampak dejansko vstopamo v dele svojih možganov, ki se do nedavnega niso razvijali in povezovali z višjimi možganskimi strukturami. Nevroznanost je namreč precej mlada veda, zato imamo - zaradi neznanja preteklih generacij o razvoju otrokovih možganov, na področju čustvene regulacije skoraj vsi razvojni primanjkljaj. Ampak, brez skrbi, saj se čustveno inteligenco da razviti tudi zdaj, ko smo odrasli. Več o tem, kako psihoterapija spreminja možgane lahko preberete v blogu.

Želim vam ljubezni polno pot nazaj k sebi. Če pa kadarkoli začutite, da bi vaš notranji otrok potreboval sočutno strokovno podporo, sem vam na voljo z online psihoterapijo.